Cvetne pesmi

Ana Zupančič

 

Vrba

O, vrba, ti srečno naše drevce
Ob reki sklanjaš ti glavo,
Čustva moja se cvetoč odpro,
Ko esenca tvoja pride k moji duši.

Srčno čakro ti si mi zganila
Da bi hitreje se zavrtela,
Pomaga tvoja mi prisotnost,
Ker lažje gledam zdaj v prihodnost.

Ljubezen širi zdaj se v prostor
Omogočila vrba mi je to
Sedaj srce ne pozna več zavor
Uspešnost čaka me to leto.

Upajmo v naše zdravje,
Ker ta nam življenje pospeši,
Pridejo k vrbi še mravlje,
Ki rečejo: »na zdravje!«

 

 

Oreh

Oreh me je varoval
Dobre vibracije mi je prinesel
Moj srček je zavaloval
V melodiji orehovih vesel.

To ni bil trd oreh
Lahko nalogo sem imela
Nič mi ni bilo kot greh,
Ker varno sem se počutila.

Lažje sem se odprla ljudem
Hitro navezala sem stike,
S tem dobila sem zlati diadem
In same lepe odlike.

Veliko dobrega z esencami spoznaš
Vidiš, da na svetu nisi sam
Favno in floro v sebi prepoznaš
Enost z  naravo in Zemljo povezuješ.

 

 

Hrast in oreh

Hrastove in orehove esence
dale do mi moč
sedaj me več ne lovijo sence
nepravilno izbranih rož.

Narava vedno te bo varovala,
ker ti njen dar si,
tvoja duša k njej bo valovala,
po smrti vzela te bo spet nazaj.

Ljubezen ji izkaži,
dala ti bo vse, kar si ji dal,
samo jeze in nepremišljenosti ne pokaži
kajti potem jo boš kratkomalo izdal.

Bodi pošten do nje
poštena je ona do tebe že od pamtiveka,
ne, to niso samo tvoje sanje
to realnost naša je velika.

 

 

Bukev

Ob bukvi moji prijateljici
Zlila sem vse svoje bolečine
Poslušala me je brez komentarjev
Brez nasvetov misijonarjev.

Ptiči bili so bili so edini prisluškovalci,
Vile gozdne plesale v ritmu so besed,
Prišli so še škratje občudovalci,
In rekli so mi: »k nam se prsed.«